Kolesarski:

• Domov

Druge lokacije:

• Tunizija

Pokrajine:

• Gorenjska
• Goriška
• JV Slovenija
• Koroška
• Obalno Kraška
• Osrednje-Slovenska
• Podravska
• Pomurska
• Posavska
• Primorsko-Notranjska
• Savinjska
• Zasavska

Tujina:

• Hrvaška
• Italija
• Drugo

• Osnovna stran

Opis kolesarske avanture po Tuniziji

Kolesarsko avanturo smo opravili z agencijo Desert Soul Adventures
Sodelovali: Andrej, Barbara, Jana, Klavdija, Maja, Pika, Primož
DS team: Ciril, Tilen, Saška



Zemljevide lahko vidimo večje s klikom na link v naslovu.
Datoteka Tunizija.kmz je možno odpreti v programu Google earth, vsebuje pa vse prevožene poti, ki so prikazane spodaj.

Prvi dan 24.12.2017

Odhod iz Ljubljane 24.12.2017 ob drugi uri 30 minut s parkirišča P+R na Dolgem mostu kjer nas je pobral taksi GoOpti, ki nas je odpeljal na letališče Marco Polo v Bentkah. V Ljubljani smo se vkrcali Primož, Jana, Maja, Pika in Barbara. Pot do Benetk ni bila zanimiva, saj je bila tema, taksi pa smo delili še z drugimi potniki, ki so šli do letališča. S seboj smo vzeli le osebno prtljago, ki je šla z nami na letalo.
Ob prihodu na letališče smo najprej nekaj časa čakali na začetek vkrcavanja in nato s pomočjo potnih listov pridobili dovolilnice za vkrcanje in se podali preko varnostnih točk do čakalnice in na koncu še na letalo. Odhod letala je bil mišljen ob 7:40, a le imelo letalo zamudo 20 minut, ker so letalu pred odhodom morali odstraniti še led.
Po kratkem letu smo pristali na letališču Leonardo da Vinci v Rimu.
Na letališču nas je zato pričakala uslužbenka, ki nam je pokazala najkrajšo pot do terminala od katerega smo odleteli v Tunizijo. Ker smo zamujali že v Benetkah je seveda zamujalo tudi letalo proti Tunisu. V Tunisu smo pristali ob približno 11h. Po izkrcanju smo morali izpolniti majhen obrazec namenjen tujcem in prečkati carino, ki je samo pogledala dokumente in v potni list pritisnila štempiljko. Nekaj evrov smo na letališču zamenjali za Tunizijske dinarje. Menjalni tečaj je bil takšen, da smo za 1€ dobili približno 3 dinarje.
Pogled na ekran z leti je pokazal, da ima let za Tozeur, ki bi moral biti ob 14:15 zamudo in da je predviden rok 19:30. Tako tudi do kart nismo mogli in odločitev je padla, da gremo pogledat malo v mesto. Žal osebne prtljage nismo mogli pustiti na letališču, menda so na letališčih zaradi teroristov odstranili vse garderobne omarice. Tako smo se odpravili z letališča, kjer nas je pričakala truma taksistov.
Kljub jezikovnim oviram, saj nihče od nas ni govoril Francosko ali arabsko, taksisti pa slabo angleško, smo nekako izvedeli, da lahko en taksi pelje največ 4 osebe, nas je pa bilo 5. Zato smo morali najeli dva taksija do centra, in jih seveda tudi preplačali, saj bi vsi najraje vozili po fiksnem znesku, ki je bil skoraj 6x višji od dejansko naračunane tarife preko taksimetra. (30 dinarjev namesto ~6 dinarjev). No za preplačane storitve se nismo ravno sekirali, smo pa bili veseli, da smo prispeli do »centra« v enem kosu in skupaj. Na voljo sta bili dve taksi službi – rumeni in beli taksiji. Rumeni so bili verjetno mestni in cenejši, če si uspel taksista prepričati, da vklopi taksimeter. Beli pa so očitno privatni ali od konkurence in so običajno dražji.
Vožnja je bila zanimiva, ceste relativno dobre, le kazalo je da so prometni znaki in označbe na cestiščih bolj za orientacijo kot kaj drugega. Na tropasovni cesti so bili avtomobili razvrščeni večinoma v štiri kolone, pri čemer je prehitevanje potekalo s predhodnim kratkim trobljenjem, da so se počasnejši vozniki umaknili. Kljub »zanimivi« vožnji ni bilo divjanja in v taksiju sem se počutil relativno varno. Vsi taksiji so bili videti obtolčeni in na našem so v armaturi svetile vse lučke, čeprav luči niso bile prižgane.

Avantura s taksiji se je srečno zaključila, mi smo pa končali v strogem centru.



Pričakala nas je dvopasovna glavna cesta, kjer sta bili polovici ločeni z otokom za pešce. Na pločnikih je bilo kar nekaj stolov in mizic bližnjih lokalov v katere so vabili „sumljivi“ tipi. No ti sumljivi tipi so bili podobni drugim prebivalcem in niso v ničemer izstopali iz povprečja. Če bi pa kakšnega srečal sredi Ljubljane bi pa seveda izstopal.
Sprehodili smo se do nekakšnih starinskih vrat do kjer nas je spremljal Muhamed, ki se nam je pridružil brez našega posredovanja. Poznal je nekaj besed angleščine a več kot nekaj pogovornih fraz ne.
Firbci so nas zanesli v ozko ulico polno prodajaln tekstila in usnjenih izdelkov. Praktično vsa okna oziroma stavbno pohištvo je so bili obarvani svetlo modro, stene pa so bile bele. Ulica je bila tlakovana s klesanimi kamni, ki pa so bili zaradi let uporabe zaglajeni in obrabljeni. Prodajalci so blago obesili pred prodajalne na priročne kavlje, ki so bili izdelani iz vsega mogočega, tako kot priročne strehice, ki bi ščitile blago pred morebitnim dežjem.
Po nekaj minutah hoje smo končali dovolj globoko, da smo se obrnili nazaj, pa tudi vsebina trgovin se je začela ponavljati.
Po glavni cesti smo se vračali po drugi strani, kjer smo prečkali tramvaj progo in šli mimo varnostne točke, ki jo je imela ograjeno z bodečo žico vojska. Obiskali smo tudi veleblagovnico, ki je imela vhode in izhode na več straneh stavbe, pri čemer ni bilo jasno kaj je vhod oziroma vhod. No kaj je izhod nam je potem pokazal varnostnik, ki je preprečil vhod na napačnih vratih.
Blagovnica je bila kar dobro založena z vsem, kar bi hoteli kupiti tudi za naše razmere.
Ura se je bližala že četrti uri zato smo postali lačni in začeli iskati lokal, kjer bi lahko naročili nekaj za pod zob.
Našli smo lokal, ki je zgledal približno spodobno in se podprli. In ker se je sonce že spuščalo je postajalo hladneje, zato smo se odložili, da se vrnemo nazaj na letališče.
Po lovljenju taksijev smo se znašli na letališču, kjer so na vhodu pregledali prtljago s pomočjo rentgena, čeprav ni bilo videti, da to res počnejo preveč vestno.

Sprehodili smo se do čakalnice, kjer naj bi dobili karte za vkrcavanje a kmalu ugotovili, da to ne bo lahka naloga. Najprej je bilo potrebno še nekaj časa počakati, zato smo se postavili v vrsto pred okence kjer je pisalo da gre za let proti Tozeurju. Oseba za pultom nas je ignorirala na vprašanja kdaj pa nismo dobili nobenega odgovora. Bližala se je ura 19:30, in končno smo dobili odgovor, da je letalo ob 19:30 polno. No na letalo nismo čakali samo mi ampak kar velik del čakalnice. Ob 20:00 je „naše“ letalo odletelo, mi pa smo še vedno čakali za pultom.
Ker so za večanje zmede v čakalnici v nekem trenutku na letališču zamenjali tudi okence na katerem je pisalo cilj Tozuer, smo družno okupirali oba okenca in s tem poizkušali okrepiti verjetnost, da le dobimo karte če bo letališče le nekako pripravilo še eno letalo.
No v nekem trenutku so na letališču le popustili in le razdelili karte, smo se končno le preselili v odpremno čakalnico in si mislili, da smo na konju. Po kakšni uri čakanja smo ponovno počasi zgubljali upanje. Čas smo prebili različno. Od poizkusa dremanja, štetja ploščic, nekateri drugi potniki so čas izkoristili za molitev, čeprav ni bilo lahko ugotoviti smeri Meke. Otroci pa so seveda čas izkoristili za lovljenje in igranje iskalnic. Varnostnik, ki je pregledoval prtljago je kinkal na delovnem mestu in se požvižgal na opozorila, da kajenje ni dovoljeno, čeprav so jih ponavljali na vsaj vsake pol ure in v štirih jezikih.

No letalo smo le dočakali, vmes je osebje letališča prineslo celo nekaj plastenk vode in sokov, ki so jih utrujeni popotniki razgrabili. Da bi si potovanje zares zapomnili, sva na letalu jaz in Maja? ugotovila, da sta najina sedeža zasedena, saj sta vsaj dve osebi imeli karte z enakimi številkami sedžev.
Na srečo je bilo na letalu dovolj prostora in ob 21:45 smo le končali na letališču v Tozeurju, kjer so nas pričakali Tilen naš vodič, Ciril, ki je špilal šoferja in Andrej naš sotrpin. Vkrcali smo se na tovornjak s pomočjo katerega smo se najprej zapeljali do majhnega lokala, kjer smo si privoščili pečenega piščanca s kuskusem, za uvod pa pekočo juho, ki se je poleg Brick-a izkazala za standarno predjed, ki jo postrežejo skoraj povsod v Tuniziji.
Po večerji smo se znašli v hotelu El Mouradi Tozeur, kjer smo se po parih razporedili po sobah, z Jano pa sva v baru najprej nazdravila z viskijem za dober :-) začetek potovanja in se odpravila spat.

Drugi dan 25.12.2017

Jutro smo pričeli s samopostrežnim zajtrkom, ki ni bil ravno kontinentalni, je pa bilo možno najti različne nedefinirane jedi in udne kombinacije jedi na katere nismo navajeni. Malce hecna je bila tudi razporeditev opreme in jedi po precej veliki jedilnici, tako je bilo potrebno za nabiranje kruha noža, marmelade, krožnika, servieta in podobnih stvari prehoditi skoraj polovico jedilnice.
Izkazalo se je tudi, da je večina obiskovalcev lokalnih ljudi, čeprav smo videli tudi eno precej veliko skupino Kitajcev.
Po zajtrku smo se preobleki v kolesarska oblačila, v tovornjak ponovno zložili prtljago in se s tovornjakom odpeljali skozi mesto. V mestu smo se na kratko ustavili, da je Tilen nakupil nekaj malenkosti nato pa smo mesto zapustili in se odpeljali v smeri proti oazi Šebiki (As Sabikah).
Nekaj kilometrov pred oazo Šebika smo se ustavili za cesto in končno prvič razložili kolesa.
Sledila je montaža pedal, in poravnava krmil, kar smo nato storili še tolikokrat, da je postala prava rutina. Pregledali smo tudi napolnjenost gum in se nato odpeljali proti oazi.
Na levi strani smo videli obronke gorovja Atlas, ki jih bomo prečkali v naslednjih dneh.
Temperatura ni bila visoka (~15°C), zato smo imeli napravljena dolga oblačila, po drugi strani pa ni bilo niti pretirano mrzlo za kolesarjenje. Za moment smo se ustavili pred tablo pred oazo nato pa po skoraj novi asfaltirani cesti zavili v oazo.



V oazi so tako kot na drugih podobnih mestih gojili palme datljev. Ustavili smo se pri kavarni, kjer smo si privoščili sok granatnih jabolk in kavico. Ciril je popazil na naša kolesa, mi smo se pa peš odpravili proti izviru vode. Večinoma tlakovana pot je vodila po kanjonu v katerem so prodajali puščavske rože in po izgledu sodeč kristale ametista. Izvir je bil majhen, voda pa mlačna. V algah se je skrivala žaba v neposredni bližini izvira pa je bilo v vodi celo nekaj paglavcev in rakcev z malimi hiškami.

Po nekaj fotkah smo se povzpeli po poti na vrh hriba, kjer smo videli tudi kip kozoroga. Hrib je bil drobljiv in sestavljen iz ostankov školjk, ki so pogledale na plano ob oblikovanju hriba iz morskega dna. Na hribu je bil odličen pogled na staro zapuščeno mesto, novo še vedno nastajajoče mesto oziroma vas ter seveda celotna oaza. S hriba smo se spustili po drugi strani, ki nas je do barčka pripeljala skozi staro mesto. Staro mesto je zgledalo zelo pusto, saj so bile na ulico obrnjena samo vrata hiš, ki so brez poševnih streh. Hiše so imele stene ometane na grobo z ometom, stropi so narejeni iz debel palm in obloženi z letvicami, ki so bile po izgledu sodeč izdelane iz listov palm.

Sledila je vožnja navkreber po precej dolgi asfaltirani cesti, na kateri pa ni bilo veliko prometa. Za naše razmere lahko rečemo, da je bila prazna. Cesta je bila tudi precej široka, čeprav samo enopasovna. Ko smo se začeli vzpenjati nam je na levi sledil kanjon do katerega smo se po spustu s hriba, ki smo ga prej osvojili s pomočjo ceste.

Prispeli smo v turistično vasico kjer smo se prvič srečali tudi s peskom in spoznali, da ga ni za podcenjevati. Po sipkem pesku se praktično ni dalo peljati, ker so se kolesa preveč ugrezala, pri zavijanju pa je prvo kolo lezlo nekam kamor kolesarji nismo hoteli. Za nami se je pripeljal tudi tovornjak, ki nam je sledil na takšni razdalji, da ga nismo niti slišali. Parkirali smo kolesa in zasedli kavarno. Sledila je malica in prvo okušanje Boge, ki je lokalna znamka pijače podobne Sprite-u.
Po kratki malici in kavicah smo se peš odpravili po kanjonu in si ogledali nekaj zanimivih skalnih formacij in blokov, ki so se odlomili s sten. Okolica je bila rez razgibana in zanimiva. Težko si je bilo predstavljati, da je majhen potok ustvaril takšen kanjon, je pa vode sigurno precej več med dežnim obdobjem. Turistom so ponujali tudi kratko jahanje kamele.



Ko smo se vračali h kolesom so po nekem »naključju« vsi prodajalci vedeli, da smo iz Slovenije. Očitno se takšne novice med trgovci razširijo brez objave v lokalnem časopisu. Na enem lokalu je bil celo napis v »slovenščini: Metin čaje zelo dober«.
Usedli smo se na kolesa in se odpeljali naprej. Najprej smo s kolesi prečkali potok, ki je tekel skozi kanjon nato pa hitro zavili skozi dateljeve nasade v vasico Tamaqzah, kjer smo se ustavili v kampu.

Peš smo se odpravili proti suhemu kanjonu, ki ga je očitno sklesal potok, ki teče skozi kanjon ob jesenskem deževju. Pot nas je vodila najprej skozi nasad dateljev in granatnih jabolk, kjer smo narabutali tudi nekaj granatnih jabolk, katerih semena smo zobali naprej po poti. Po poti skozi slikovit kanjon smo se dvignili preko strmega dela na vrh hriba. Na vrhu hriba smo na nasprotnem hribu videli čredo ovc s pastirjem, ki se je očitno vračal domov.
Čez hrib smo najprej malo iskali pot nazaj in nato se spustili mimo barčka do majhnega slapa in se ob potočku vrnili nazaj do kampa. Vmes smo srečali skupino skavtov, ki so se vračali v vas.
Pričelo se je temniti in takoj smo okusili kaj to pomeni, saj je postajalo izredno hladno. Hitro smo prvič postavili šotore in se preoblekli v topla dolga oblačila.
Nato nas je v kvazi beduinskem šotoru čakala večerja in šiša. Za predjed smo dobili standardno hariso s konzervirano tuno ter kruhke. Sledila je pekoča juha in na koncu večerja sestavljena iz pečenega piščanca, kuskusa in zelenjave. Seveda ni manjkal čaj in na željo kavica.
Med večerjo se nam je pridružila tudi Klavdija, ki je prispela v Tunizijo en dan za nami.
Po večerji in klepetanju smo se počasi razkropili po šotorih.

Klikni za detajle:

Tretji dan 26.12.2017

Pričakalo na je mrzlo jutro in ko se je pokazalo sonce smo se namakali v sončnih žarkih, da bi se segreli. Po zajtrku smo imeli kratko predavanje o zlaganju šotorov, po pospravljanju kempa, pa smo se usedli na kolesa in odpeljali skozi vasico, nato pa z glavne ceste zavili po kolovozu proti hribčkom.
Malo smo iskali pot, saj je teren nepregleden in na mestih slabo prevoden s kolesom. Zmotili smo pastirje, a se na koncu odpravili proti severozahodu.
Prečkali smo suho strugo, ki je bila zaradi sipkega materiala izziv za prečkanje. Ključna je bila visoka hitrost in visoka kadenca. Na kratko nas je ustavila kamnita pregrada, ki jih je videti na vsakem koraku. Pregrade ustavljajo erozijo terena ob močnejšem deževju, v zimskem – sušnem obdobju pa se človek samo sprašuje čemu postavljajo te pregrade.
Prečkali smo nekaj zoranih polj, ter še eno suho struge in se znašli v barčku v vasici Ain El Ouchika, kjer smo si privoščili kavico.
Pot smo nadaljevali po asfaltni cesti, ki se je vila po pokrajini, ki je spominjala na pokrajine, ki je vidne v špageti vestrnih in končali v mestecu Al-Rudayyif.
Po kratkem postanku, ki ga je Tilen izkoristil za nakup mandarin in kruha smo pot nadaljevali skozi mesto. Peljali smo se skozi smetišče in se po nekaj kilometrih kolovoza ustavili na slemenu gorovja, kjer so med drugo svetovno vojno imeli postojanko Nemci na čelu z Romlom.




Kljub vetru smo pojedli malico, nato pa se s slemena spustili rahlo nižje kjer je bila pod našimi nogami precej velika votlina, ki so jo za svoje potrebe precej povečali in poglobili že Nemci. Spustili smo se precej globoko v jamo kar 200-300m, kjer je bilo videti množico stranjskih usekov. Videti je bilo, da je bila jama delno naravna in je nastala med dviganjem skorje v času ko je nastalo tudi gorovje. Dodatno sem imel, ob udarcu noge ob tla, občutek, da so tla votla zaradi razslojenosti terena. Za ogled jame smo imeli s sabo naglavne svetilke. Brez njih ogled nebi bil možen.




Po ogledu jame smo se vrnili nazaj na kolesa in se po pravem autobahn-u – betonski cesti, ki je ostala od druge svetovne vojne, spustili na drugi strani gorovja spustili v dolino. Spust je bil adrenalinski in precej dolg, cesta pa za svojo starost v relativno dobrem stanju.



Prečkali smo tudi napol podrt most, ki so ga pred časom že nekaj popravljali, na koncu pa očitno obupali.
Pot smo končali z vkrcanjem na tovornjak in vožnjo do mesta v divjini, kjer smo postavili prvi kamp v divjini. Zadnji del vožnje je bil čutiti in videti precej razgiban, zato smo zadnje metre prehodili peš.




Hitro po postavitvi šotorov se je stemnilo in pričakal nas je mraz. Po hitrem postavljanju šotorov in iskanju toplih oblačil, smo se z lučkami smo se lotili iskanja kurjave, kar je kljub precejšnjemu številu grmovja težko opravilo saj je grmovje večinoma živo, za kurjenje pa je bolje posušeno, poleg tega pa z grmovjem ne pridobimo veliko lesa, drobne vejice pa izredno hitro pogorijo. Ogenj je omilil naše drgetanje, vmes je pa Tilen skuhal rižoto.
Spoznali smo se tudi z WC-jem v divjini, ki je vedno postavljen za petimi sipinami v naključni smeri iz smeri kamor smo obrnjeni. Obvezna oprema pri tem opravilu je bila seveda tudi lopata.

Klikni za detajle:

Četrti dan 27.12.2017

Po zajtrku in standardnemu pakiranju kempa, ki se je sestojilo iz pospravljanja naše krame, zlaganja podlog in šotorov, ter nato pakiranje stvari v tovornjak, smo se s tovornjakom odpeljali do naslednje točke, majhne oaze brez imena, kjer so bile plantaže dateljev ter napajalniki za ovce. Pot smo nadaljevali po cesti in po približno 20Km zavili z asfaltirane ceste na kolovoz.
Kmalu smo zavili na izsušeno rečno strugo, po kateri je bila vožnja kar zahtevna. Teren je bil mehak, zato so se kolesa po nekod udirala in težko je bilo držati smer kolesa. Prispeli smo do železniškega mostu, kjer smo se povzpeli na vzpetino in se na kratko osvežili.
Pot smo nadaljevali pod mostom železnice kjer smo sledili strugi navzgor. Pričakal nas je izjemo zanimiv teren, ki je bil razgiban zaradi erozije, peljali smo se po pesku skalnatemu terenu, sipninah.. Teren je bil tehnično zahtevnejši a smo zaradi razgibanosti in zanimive okolice izredno uživali.
Po občutku smo se dvignili precej visoko, a je GPS pokazal le cca 210m višinske razlike, ki pa je večja ravno zaradi nenehnih spustov in dvigov.
Končali smo na vrhu planote s krasnim razgledom po okoliških kanjonih.



Na vrhu je sicer pihalo, a nas to ni odvrnilo od malice. Sledil je zanimiv spust, ki smo ga prekinili zaradi zanimive scene in izkoristili za fotografiranje in selfije.
Po spustu smo se s kolesi povzpeli še do mavzoleja na hribčku, od koder je bila vidna soteska v kateri so posneli nekaj scen Indiane Jones-a (Riders of the lost ark, scena ko meri bazuko v kolono Nemcev).
Po spustu z mavzoleja smo kolesarjenje zaključili z zlaganjem koles na tovornjak.
To je bil tudi edini dan ko je bilo oblačno. In doživeli smo tudi nekaj kapljic dežja.
S tovornjakom smo se nato odpeljali do kempa v Douzu. Ker smo šotore postavili v kempu, smo končno prišli tudi do tušev, kar smo hitro izkoristili. Na večerjo smo šli v mesto, kjer smo na koncu končali v barčku na kavi in šiši.
V kampu je bilo kar nekaj domačinov, ki so očitno prišli na praznovanje, ki je bilo planirano za naslednji dan v Douzu na tržnici. Bili so precej glasni, a smo kljub temu precej hitro zaspali.
Svež zrak očitno dela čudeže.

Klikni za detajle:

Peti dan 28.12.2017

Zjutraj je bilo v kampu mirno. Očitno so domačini zgodaj zjutraj že pobrali šila in kopita. Po zajtrku smo spakirali šotore na tovornjak, in se odpeljali proti centru mesta.
Obiskali smo tržnico, na kateri smo ravno ujeli začetek mednarodnega festivala v Douzu.
Tržnica je bila nabito polna ljudi in prodajalcev, ki so prodajali od zelenjave do tkanin.



Na osrednjem trgu, do katerega so na vseh štirih straneh vodili prehodi iz okoliških ulic, so na bobne igrali v noše oblečeni plesalci, na svojo priložnost je čakala četica konjenikov. Na voljo je bila celo kamela katere lastnik je čakal na koga, ki bi jo proti plačilu zajahal. Poleg cele množice firbcev, katere del smo bili tudi mi smo videli tudi kup oboroženih varnostnikov, ki so pokrivali ključne dostope do tržnice, prisotni so bili tudi na dohodih do osrednjega trga. Po zasluženi kavici smo se lotili nakupovanja predvsem hrane, saj nas je vabila puščava.

Zapustili smo Douz in se proti jugu odpeljali proti nacionalnemu parku de Jbil.
Tovornjak smo zapustili pri majhni kavarnici (Cafe du Park) sredi ničesar, sestavili kolesa in se po kavici s kolesi odpravili naprej po cesti proti JZ.
Žal nam je vtise kvaril veter, ki je neusmiljeno pihal ravno iz smeri kamor smo se peljali. Cesta je bila mestoma tudi zasuta z mivko, kar je še dodatno oteževalo vožnjo. Vendar kljub vetru nismo imeli težav s peskom. Veter, ki je pihal je bil očitno daleč od puščavskega viharja, čeprav je na mestih, kjer je bila cesta zasuta bilo videti pesek, ki se je dvigal cca 10-20cm od tal in ga je veter pihal po terenu.



Cesta je vodila proti vhodu v ograjeni park. Ko smo se parku približali smo zavili s ceste na kolovoz.
Veter se je po občutku rahlo polegel, zato je pot postala rahlo lažja. Približali smo se robu platoja, kjer je bila pastirska postojanka skupaj s stavbo, ki živini omogoča senco. Čeprav živali nismo videli je bila postojanka naseljena, saj so nas prebivalci prišli pogledat. Skupine kolesarjev v teh krajih niso nekaj običajnega.
S platoja smo se spustili proti vodnjaku, ki je bil videti v daljavi.
Ker se je bližala ura mraza in teme smo našli mesto cca 300m stran od vodnjaka in med sipinami postavili kemp.

Klikni za detajle:

Šesti dan 29.12.2017

Po zajtrku smo se s kolesi odpravili proti vodnjaku, kjer so bile parkirane kamele, ki smo jih hitro poslikali, potem pa se je izkazalo, da v bližnji stavbi kampira vojska, ki ni dovolila slikanja kamel fotoaparate smo hitro skrili in se žvižgajoč odpravili naprej.



Izkazalo se je tudi, da je bil vodnjak suh.

Pot nadaljevali proti JV proti naslednjemu vodnjaku. Pot je bila pretežno kamnita, čeprav smo prečkali tudi kakšno sipinico.
Pri naslednjem vodnjaku smo končno dobili tudi vodo, s katero smo napolnili tudi vse kontejnerje, ki so potovali za nami s tovornjakom.
Vodnjak je bil tipično sestavljen iz nadzemnega rezervoarja vode, polja sončnih celic in hišice s strojnico, kjer je morala biti skrita črpalka baterije in inverter ki je skrbel za delovanje črpalke.
Voda je bila mrzla in odličnega okusa. Voda se je iz rezervoarja prelivala v napajalnik za živino, da pa sistem vodo držal dalj časa brez črpanja je bila na cev pri napajalniku s lepilnim trakom zalepljen vrhnji del plastenke skupaj s pokrovčkom, ki je preprečeval izlivanje vode.
Do vode smo torej prišli tako, da smo odvili pokrovček in na močan curek vode nataknili posodo.
V bližini vodnjaka se je pasel tudi osliček, ki bi potreboval obisk pri pedikerju, saj je imel zaradi hoje po mehkem materialu očitno preveč razraščena kopita.

Pot smo nadaljevali proti JV. Približali smo se južni ograji parka, ki smo ji vzporedno sledili kar 7 kilometrov.
Ves čas je pihal veter, vendar na srečo v smeri naše poti. Na naši desni strani so nas ves čas spremljale sipine. Ob koncu ograje smo zavili proti sipinam in se najprej ustavili pri ostankih kavarne. Med kratkim postankom smo si ogledali lokacijo našega dnevnega cilja – hribček Tim Bain, ki je s tega mesta izgledal kot nedosegljiv cilj.
Po kratkem hitrem tečaju kako voziti čez sipine smo se odpravili proti našemu hribu. Teren je bil prepreden s sipinami, med sipinami pa je bila relativno trda kamnita podlaga. Zato smo veliko vijugali, čez sipine pa smo se poizkušali voziti iz smeri od koder jih je napihal veter. Smer je bila vidna z peščenih vijug, ki so prisotne na vsaki sipini. Pri vožnji čez sipine so nam pomagale spuščene gume, saj se je s tem povečala površina stika gume s peskom. Tako smo se neprestano zaganjali v sipine in na drugi strani z njih spuščali. Vožnja je bila izredno zanimiva, a hkrati tudi kar naporna, saj se je napačno zaganjanje v sipine končalo z prednjim kolesom globoko v pesku, ki je vsakega kolesarja spravilo s kolesa.
Približali smo se prelazu, kjer se je višina sipin dvignila in trdna podlaga je izginila. Ker je bil teren dvignjen je bila otežena tudi navigacija.
Z malce truda smo osvojili prvi prelaz, kjer smo se malce ustavili in pomalicali. Ujel nas je tudi tovornjak. Na tem mestu nas je prehitelo tudi nekaj avtomobilov ki so se peljali proti našemu cilju. Po malici smo se odpravili naprej, čakal nas je še en prelaz. Tilen je pomagal pri navigaciji tovornjaka zato je malo zaostal, zato smo se po osvojitvi prelaza ustavili in se nastavili soncu. Naš cilj je bil videti precej bližje.
Tovornjak smo čakali kar nekaj časa, saj se je izkazalo, da je teren presipek in sta morala z voznikom spustiti nekaj zraka iz gum, da je tovornjak lahko premagal strmejše dele sipin.



Po drugem prelazu se je število sipin počasi zmanjševalo in teren je postajal kamnitejši. Prispeli smo pod hrib TimBain, kjer je bila kavarnica, ker smo si privoščili kavico. Kolesa smo pustili ob kavarni in se peš povzpeli na hribček.
Pot je bila precej strma in relativno zahtevna (nismo bili opremljeni za hribe), čeprav tudi kratka. Vrh hriba je bil precej ploščat in z njega je bil odličen razgled na vse strani, predvsem na neskončno puščavo polno sipin.
Ker se je sonce počasi spuščalo smo se po drugi – lažji poti spustili z hriba in se odpeljali JV proti mestu, kjer smo postavili kemp. Mesto je bilo rahlo spuščeno glede na nivo ostalega terena in smo bili zato kar lepo skriti od prometnih poti. Zaradi kompliciranega terena je Tilen ponovno pomagal pri navigaciji tovornjaka, mi smo pa glede na pretekle izkušnje iskali kurjavo. To početje je precej lažje če vidiš več kot 2m pred sabo. Ker smo bili daleč od civilizacije sem upal na kakšno dobro sliko nočnega neba, a smo imeli ves čas precej veliko luno, ki je v teh dneh ravno razkazovala svoj polni obraz. Noči so bile zato relativno svetle.

Klikni za detajle:

Sedmi dan 30.12.2017

Zbudili smo se v mrzlo in vlažno jutro. Glede na to, da tako globoko še nismo prenočili v puščavi nas je presenetila rosa, ki je dodobra namočila šotore, kolesa in celo mizo in klopi. Zato smo šotore morali nastaviti soncu, da so se posušili



Jana in Tilen sta se s kolesoma odpravila nazaj čez sipine, mimo parka do kavarne Cafe du Park.
Ker je bila pot precej dolga, je preostala skupina po zajtrku pospravila kamp, in kolesa naložila na tovornjak. S tovornjakom smo potem premagali sipine in se ustavili pri pastirski postojanki, ki smo jo srečali dva dni nazaj. Tam smo se vsedli na kolesa in se odpravili proti kavarni, kamor sta se odpravila tudi Jana in Tilen.
Tokrat smo se peljali mimo vhoda v park. Na poti smo srečali nekaj motoriziranih turistov. Ko smo pa zavili na cesto, kjer nam je dva dni nazaj moč pobiral veter mi je po vožnji čez eno sipino pogled pritegnilo nekaj svetlečega, zato sem kolo obrnil in se vrnil nazaj, nato pa s tal pobral zapestnico. Zdelo se mi je, da je takšno nosila Jana.
No ko smo pri kavarni ujeli Jano se je izkazalo, da je res njena. Sreča v nesreči. Po kavici in malici smo se odpravili s kolesi naprej proti JV.
Pot je bila zahtevna kamnita, s sipinami na veliko mestih pa so bile kolesnice mehke. Premagali smo še en naporen sipinski prelaz in se ustavili v kavarnici sredi ničesar. Po kratki pavzi smo pot nadaljevali proti oazi Ksar Ghilane. Na tej poti je bilo več prometa, kot smo bili drugače navajeni, saj je oaza precej turistično oblegana. Oaze ta dan nismo dosegli, zato smo stran od ceste postavili kamp. Zvečer smo se spomnili na krompir, ki smo ga kupili še v Douzu in ga ob ognju spekli v žerjavici.

Klikni za detajle:

Osmi dan 31.12.2017

Po zajtrku in pospravljanju kampa smo se usedli na kolesa in nadaljevali pot proti oazi Ksar Ghilane. Na poti smo srečali tudi skupino kamel.



Po precej naporni vožnji po zmehčani cesti smo se pripeljali do pobočja od koder se je videla oaza, ter ostanki rimske utrdbe, po kateri je oaza dobila ime. Spustili smo se po sipinah proti oazi se vmes malo ustavili, ker je v pesku obtičal avto, ki so ga reševali. Srečali smo skupino turistov na štirikolesnikih ki so se peljali iz oaze proti puščavi, in na koncu le zapeljali v oazo.



Videti je bilo, da je oaza turistično že doživljala boljše čase, saj je bilo videti veliko stvari, ki so propadale.
Postavili smo šotore, nato pa se odpravili proti toplemu izviru vode. Skoraj sredi oaze je bil namreč naraven bazen čiste tople vode, okoli pa nekaj lokalčkov. Čeprav so bili obiskovalci tako kot povsod po Tuniziji kar precej oblečeni smo v kopalkah skočili v bazen.



Pričakala nas je izredno topla voda, ki je sicer rahlo smrdela po žveplu. V vodi nam je lastnik barčka na pladnju po vodi poslal kavico in čaj. Vmes se nam je v bazenu pridružilo še nekaj drugih turistov, ki so bili prej očitno preveč sramežljivi. Z veseljem smo se namakali v vodi kakšno uro, nato pa ušli še preden je zašlo sonce. Odpravili smo se na samopostrežno večerjo. Vmes se je spustila tema in ker je bilo silvestrovo, se je s treh koncev oaze slišala glasna muzika. V zrak so spustili celo nekaj raket.
Ker je bil večer še mlad smo se odpravili po oazi. Najprej smo končali pri ognju lokala, kjer je igrala glasna disko muzika, a se ni dogajalo veliko, saj je manjkalo obiskovalcev. Pot smo nadaljevali po oazi, ki je bila tudi polna varnostnikov in končali ob hotelu, kjer so imeli živo predstavo, saj so nastopajoči plesali in igrali na lokalne inštrumente, obiskovalci pa so skupaj z njim tudi peli. Predstava je bila precej bolj zanimiva kot glasna moderna muzika, ki jo je bilo slišati drugje.
Usedli smo se v gostišče, kjer smo celo lahko naročili vino in pivo. Privoščili smo si pristno rdeče Tunizijsko vino, ki je bilo precej podobno Teranu.
Nato smo se vrnili v kamp in ob ognju pečenih bananah s čokolado in doma pripravljenih piškotkih dočakali novo leto.
V bližini naših šotorov je bila stavba s tuši in WC-ji. Voda za tuše in WC-je je bila črpana iz termalnega izvira, zato je bila vse čas topla, a je bil ta „ves čas“ omejen na večer in jutro, vmes pa vode ni bilo. Verjetno zaradi tega, ker je bil čez dan generator za elektriko uganjen, čez noč pa prižgan. Cevi so bile površno položene in so bile zaradi vozil, ki so vozili čez njih preluknjane, zato je v bližini našega kampa velika luža, ki je usahnila po tem ko je generator ugasnil.

Klikni za detajle:

Deveti dan 1.1.2018

Zjutraj smo po zajtrku spakirali šotore, in kolesa in se s tovornjakom proti severu odpeljali iz oaze.
Ustavili smo se pri kavarni Gir Soltane, kjer smo razložili kolesa in se odpravili SV proti mestu Matmata.



Tokrat smo se vozili po kamnitih poteh, prečkali nekaj suhih strug rek, v katere bi spravil Savo. V eni strugi smo tudi pomalicali. Prva večja geografska značilnost je bila hribček, ki smo ga morali prečkati, a se je na vrhu izkazalo, da je pot na drugi strani preveč razrita, zato smo ga morali obvoziti.
Teren v povprečju ni bil strm, se je pa počasi dvigal. Pokrajina se je spremenila in bila na momente videti kot stepa. Videli smo tudi en kup ovčarskih postojank z improviziranimi napajalniki za ovce.
Na določenih mestih je bila cesta betonirana, ker je očitno večkrat izpostavljena tekoči vodi, in bi v nasprotnem premeru cesto lepo odneslo. Ko se je sonce že spuščalo smo prevozili najvišjo točko in se nato spustili proti Matmati po epskem spustu z vrha hriba.



Ker je bila cesta kamnita je Andreju s prednjega zobnika padla veriga, in je čudno zagozdila, tako da je potreboval pomoč. Mesto smo tako dosegli že v temi.
Teren v okolici mesta je bil zelo razgiban, poln hribčkov, ki so obkrožali mesto.
Tokrat nismo postavljali šotorov, ampak smo prenočili kar v hotelu – hotel Matmata. Kolesa smo zaklenili v garažo in se na večerjo odpravili v mesto.
Na poti smo se ustavili še v hotelu, kjer so pred leti snemali Starwars – lokacija domovanja Luka Skywalkerja na Tatooin-u. Stavba je bila zanimiva, ker jo le nekaj gleda iz zemlje. V notranjosti je bilo videti še nekaj dodatkov, ki so posnemali del scenografskih dodatkov, ki so jih postavili za potrebe filma. Poleg tega so imeli po stenah nekaj slik, ki so kazale scene iz filma.
Večerja ni bila nič posebnega pač standardna Tunizijska hrana. Po večerji smo se presedli v kavarno še na kavico in se nato odpravili v hotel. Upravnik je pred našim odhodom na večerjo prižgal klime na gretje, tako da so nas ob prihodu čakale približno tople sobe.

Klikni za detajle:

Deseti dan 2.1.2018

Jutro smo pričeli z rutinskim pospravljanjem koles in naših torb, ki smo jih spakirali na tovornjak, nato pa smo se odpravili na zajtrk na mesto, kjer smo zvečer večerjali. V primerjavi z večerjo, ki je bila tipično Tunizijska je bilo za zajtrk na voljo skoraj vse kar smo si zaželeli.
Po zajtrku smo se vkrcali na tovornjak, ki nas je odpeljal proti mestu Hammat al Jarid. Na poti smo se ustavli na kavici na sredini suhega slanega jezera Chott El Jerid, kjer so ponujali nekaj spominkov. Jezero je bilo videti suho, razen ozkega kanala, ki je sledil cesti. Na robu kanala bila debela plast soli.



Čeprav je površina videti suha je to varljivo, saj se prevozna sredstva hitro pogreznejo v blato toliko, da obtičijo.
Ko smo dosegli mesto, smo kolesa razpakirali in se najprej zapeljali v planažo dateljev, kjer smo na tovornjak naložili kurjavo, saj na lokaciji na katero smo se odpravili ni bilo kurjave.
Tokrat smo se odpravili proti zahodu proti Onk Jmal ali kamelji glavi. Peljali smo se po puščavi, kjer smo srečali grmovje, ki je bilo odločeno da prepreči vožnjo s kolesi, saj je bilo po tleh en kup semen, ki so bila videti kot „caltrop“ bodice. Ko smo se ustavili so bile gume polne teh ježkov. Ježke smo previdno pobrali z gum, in pot nekaj časa nadaljevali peš nato pa zavili na suho slano jezero, kjer teh ježkov ni bilo. So bili pa drugi problemi. Na jezeru je bila relativno trda skorja soli in peska, ki pa se je pod našimi kolesi udirala v mehko obliko in smo morali vložiti veliko energije, da smo se prebili čez. Opazili smo, da če vozimo po potki, ki jo je nekdo urezal, da je kolesarjenje lažje. Vendar je lovljenje potke široke 5cm po sipkemu materialu problematično in smo bili pri tem le delno uspešni. Naše more je bilo konec ko smo v daljavi zagledali tovornjak, ki nas je lovil po cesti.
Zavili smo na cesto, kjer se je stanje precej izboljšalo, čeprav cesta ni bila asfaltirana ampak samo zvožen pesek. Po sredini so bili sicer valčki, ki so delali probleme tovornjaku in avtomobilom, za robom ceste pa je bil teren gladek in smo poleteli.
Kljub temu smo do cilja prišli le nekaj minut pred temo. Toliko, da smo nekaj popili pri priročnemu barčku in osvojili hrib kamelja glava, z vrha katerega je bilo celo možno ujeti GSM signal.




Na hrbu je bilo tudi en kup turistov, ki so očitno pogosti na tem delu, saj je bilo videti en kup sledi vozil, ki so divjali po slanem jezeru v bližini in se zaganjali v priročne hribe, tako da so popestrili vožnjo turistom.
Po osvojitvi hribčka in fotkam smo se preselili na drugo stran hriba in tam postavili kamp.
Pri kurjenju je pomagal les, ki smo ga nabrali pred kolesarjenjem. V bistvu so bili to deli listov dateljevih palm, ki se drugače držijo debla. Široki deli listov ustvarijo fantastično žerjavico in odlično gorijo.

Klikni za detajle:

Enajsti dan 3.1.2018

Nekaj koles je bilo zjutraj praznih zato smo jim samo napolnili gume. Po zajtrku smo se s kolesi odpravili proti jugu.
Najprej proti kvazi mestecu, kjer so snemali Starwars film IV A new hope. Zakaj kvazi? Ker mestece to v resnici ni ampak so to le kulise, ki so jih leta 1977 postavili za snemanje filma predstavljajo pa mesto Mos Eisley na planetu Tatooine. Kulise so izredno stare a še kar v dobrem stanju, za kar je kriva suha klima. Kulise stavb so sestavljene iz lesenega ogrodja čez katerega so napeli kovinsko mrežo nanjo pa nanesli mavec in površine zagladili in pobarvali.



V teh krajih so našli tudi idejo za pokrivala, ki jih nosijo jediji.
Mesto je bilo leta 2004 skoraj popolnoma zasuto s peskom, kar so nato sanirali. Preko spleta je tekla akcija zbiranja denarja in uspelo jim je kompletno sipino prepeljati drugam. Ko smo se s kolesom pripeljali do tega mesteca sem opazil, da imam na gumi enega ježka, po odstranitvi pa sem slišal glasen PSSS :-(.
Po krajšem ogledu mesteca sem gumo ponovno pregledal in je bila popolnoma prazna. Zato sem se odločil zračnico zamenjati.

Po ogledu smo nadaljevali pot proti mestu Naftah. Vožnja je bila večinoma po asfaltirani cesti, ki pa je bila bolj luknjasta kot ostale asfaltirane ceste po katerih smo se vozili. Srečali smo tudi pastirje kamel in en kup kamel. Seveda so morale kamele prečkati cesto ravno ko smo se mi peljali po cesti. Verjetno niso videle veliko kolesarjev in jih je naša prisotnost zmedla.
V mestu Naftah smo se ustavili, in še zadnjič zložili kolesa. Ustavili smo se še na kavici nato pa odpeljali s tovornjakom proti Tozeurju.
V Touzerju smo se ustavili še na kosilu v klasično sumljivi restavraciji.
Na parkirišču na letališču v Tozeurju smo se preobleki opravili še zadnje prepakiranje naših kovčkov in se spravili v letališče. Približno ob 18h smo odleteli v Tunis. Tokrat ni bilo zapletov z vkrcavanjem. V Tunisu smo se najprej nekaj časa mučili s taksisti, nato pa se vkrcali v belega, ki nas je za 30 dinarjev odpeljal vse skupaj v center do našega hotela, kjer smo morali prespati, saj je bil let domov naslednji dan.
Hotel Carlotn je bil v strogem centru Tunisa in mimo njega smo se sprehodili že prvi dan v Tuniziji.
Ko smo se v sobah razpakirali smo se odpravili še v mesto, kjer pa smo reltivno kmalu obupali, saj je bilo zvečer odprto le malo stvari. Ustavili smo se v eni restavraciji na večerji, nato pa odpravili v hotel.

Klikni za detajle:

Dvanajsti dan 4.1.2018

Zjutraj smo se podprli s samopostrežnim zajtrkom v hotelu, ker pa smo imeli še nekaj časa smo se odpravili ponovno v mesto in poizkusili zapraviti še nekaj dinarjev.
Zjutraj so bile stranjske ulice z tekstilom še večinoma zapuščene, zato smo bili najbolj uspešni v navadnem supermarketu, kjer smo kupili še nekaj dateljev in figovih marmelad. Na poti nazaj smo se ustavili na kavi za katero nam je zmanjkalo še nekaj drobiža :-O.
Vrnili smo se v hotel, spakirali kovčke in se z dvema taksijema pripeljali na letališče.
Na letališču smo ponovno smo potrebovali izpolniti listke za nerezidente, in se nato uspešno čekirali na letalo proti Rimu, ki je odletelo približno ob 12h.
Povezovalno letalo proti Benetkam je poletelo iz Rima okoli 14:30, zato smo imeli v Rimu malo časa, poleg tega pa smo morali prehoditi praktično cel Rimski terminal. Ko je ura odhoda že minila smo še stali na carini, poleg množice drugih živčnih potnikov, ki so prav tako zamujali na letalo. Vendar smo bili že navajeni čakati in tako blizu doma se nihče več ni sekiral.
Seveda smo letalo normalo ujeli in tudi prispeli v Benetke. Na poti se je oblačnost povečevala bolj ko smo se bližali domu. Pač pokazatelj za stanje vremena doma.
V Ljubljano smo prispeli približno ob 19:00. S tem se je naše potovanje zaključilo, če bi le še dobili kolesa...

Za konec

V Tuniziji smo preživeli nekaj dogodivščin, ki se jih bomo spominjali še kar nekaj časa.
Videli smo veliko čudovite narave in vse skupaj preživeli brez bolezni ter le z nekaj praskami in modricami.

P&P© 22.1.2018