Velika Vremščica iz Rakovega Škocjana

Kolo: Gorsko kolo
Težavnost: Relativno zahtevna zaradi zahtevnega vzpona.
Dolžina: 25.6Km
Vzpon: 833m
Trajanje: 4h:48min z običajnimi postanki

Profil poti

Pot na zemljevidu

Klikni za detajle:

Zemljevid poti na Valvazorjev dom pod Stolom

Opis poti

Pot pričnemo s parkirišča (1) Škocjanske jame.
Zapeljemo mimo stavb parka in končamo na peš poti, ki nas najprej zapelje do opazovalnice velikega udora (2), na dnu katerega teče reka Reka.

Pot nadaljujemo po peš poti, ki se prelevi v pravo enoslednico. Končamo v vasici Dolnje Ležeče, (3) kjer pri prvem križišču zavijemo desno in peljemo do glavne ceste, kjer ponovno zavijemo desno. Po cca 200m zavijemo levo s ceste na kolovoz. Po kolovozu peljemo med pašniki in travniki, in po cca 200m, ko kolovoz zavije levo zavijemo (4) desno na slabo vidno enoslednico.
Travniki pod Vremščico

V času mojega obiska je bila trava precej visoka in se je pot komaj videla. Na hitro je zgledalo, kot da se peljem kar čez travnik. Pot malo vijuga, pripeljemo celo do ograde, ki nima prehoda. Na srečo pastir ni bil vklopljen in je bilo kar meter visoko žično ograjo kljub temu možno premagati. Končamo na večji poti in zavijemo levo. Tokrat gre za s travo zaraščeno traktorsko pot, katere potek se je zaradi visoke trave kljub temu videl, saj je v širini poti rasla drugačna trava kot po travnikih levo in desno od poti.
Na ta način je bila pot vidna, kljub temu, da poti praktično ni bilo. Visoka trava je tudi otežila premikanje naprej in na nogah pustila kup srbečih odtisov....
Končno končamo v gozdičku, kjer nas ponovno pričaka najprej zaraščena enoslednica (5), ki je zaradi gostega grmovja slabo prevozna. Ko se grmovja znebimo nas pričaka železnica, ter miniaturen podhod (6), za katerega se je potrebno pošteno skloniti, da ga prehodimo skupaj s kolesom.
Železnica je precej dvignjena, poleg tega pa po njej ves čas hrumijo vlaki, ki vozijo tovor iz Kopra proti Divači in nazaj. Hitrosti so visoke in je mini tunelček kljub temu majhnosti dobrodošel.

Za železnico zavijemo desno in po kolovozu nekaj časa peljemo ob železniški progi nato pa nas pot zapelje levo na kolovoz, ki mu sledimo desno.
Po cca 400 metrih pridemo do razcepa (7), kjer kolovoz zapustimo levo po slabo vidni poti, po kateri po krajšem vzponu pripeljemo do lepše ceste, po kateri nadaljujemo desno.
Ko zapustimo gozdiček pripeljemo do razcepa, kjer ponovno zavijemo levo.
Kolovozna pot se vztrajno vzpenja in vijuga med travniki. Po cca 1,2km pot zapustimo desno (8) na enozložnico po kateri pripeljemo do ceste na katero zavijemo desno in po kateri pripeljemo do osamljenih gospodarskih objektov (9), v katerih domujejo ovce in sirarji.

Zapeljemo na cesto, ki se vzpenja mimo kmetije. Pridemo do Y razcepa (10), kjer zavijemo ostro desno v klanec.
Cesti sledimo do večjega razcepa (11), kjer zavijemo desno in pričaka nas eden izmed strmejših delov poti, po katerem pripeljemo na planoto (12) kjer je kar nekaj odcepov.
Držimo se leve strani in zapeljemo na enozložnico (13), ki nas zapelje po obronku gozdička. Pot je strma in zahtevna. V času obiska po dežju blata sicer ni bilo, so bili pa kamni, s katerimi je bila pot posuta izjemno spolzki, kar je povzročalo spodletavanje koles in je bila vožnja še toliko bolj zahtevna.
Pot je bila na tem delu sicer shojena bolj na široko, tako da je bila kljub precejšnjim naporom prevozna. Zadnji del poti pa se je potem še zožal in kljub temu da je bila pot na odprtem bolj suha zaradi kamnov onemogočala vožnjo. Tako da je bilo potrebno zadnji del poti proti vrhu prehoditi.
Verjamem pa, da bi kdo z več kondicije in spretnosti lahko prevozil tudi ta del.
Z vrha (14) je viden krasen razgled po okolici. Viden je tudi vrh Slavnika.

Slavnik iz Vremščice

Za pot navzdol izberemo pot ki gre z vrha praktično na južno stran. Pot je tudi izredno strma in zaradi sipkega materiala previdnost ni odveč. Seveda nas po krajšem spustu pričaka še en kratek strm vzpon in znajdemo se na planoti z razcepi.
Izberemo pot, ki zavije levo in je celo označena kot Magajnova pot (15). Po začentem delu se držimo desne, kjer je malo lepše prevozna. Seveda pa gre za enozložnico, ki z mojim znanjem ni bila povsod prevozna.
Na koncu za kratek čas končamo na asfaltu, ki pa ga hitro tudi zapustimo. Sledimo tablam za Magajnovo pot. Peljemo skozi pravljični drevored (16), kjer je tudi potrebno nekaj pazljivosti saj je pot zelo ozka in vgreznjena - sprana zaradi vode.

Pravljična enosledica

Kmalu se priključimo na širši kolovoz, kjer zapeljemo desno, a ga v Y križišču (17) tudi hitro zapustimo. Zavijemo levo. Peljemo kakšen kilometer, in se preden pot zavije desno spustimo pod ostrim kotom na novo peš pot (18), ki jo je bilo potrebno premagati peš.
Pridemo do železniške proge (19), ki jo moramo prečkati. Gre za dva tira prometno zelo obremenjene želežniške povezave med Koprom in Divačo, zato je potrebna izredna previdnost!. Vlaki vozijo pogosto v obe smeri in s kar veliko hitrostjo!
Po prečkanju proge lahko ponovno zajahamo kolo in se spustimo do doline, kjer poti kar zmanjka. V času mojega obiska je bila trava visoka in pot skoraj ni bila vidna.
Po kratkem vijuganju med polji končamo v vasisci Famlje (20).
V prvem križišču zapeljemo levo nato se pa držimo ceste desno. Ko pripeljemo do križišča zavijemo ostro levo (21) na cesto, kateri kratek čas sledimo v prvem desnem ovinku pa jo zapustimo. Nadaljujemo po kolovozu, ki je speljan nad reko Reko. Pripeljemo do križišča poti, kjer zavijemo levo in peljemo desno mimo grada Školi (22).
Pot prekine strm spust do razgledne točke (23) nad Reko nato pa se spustimo praktično do struge reke Reke.

Razgled z razgledne točke pod Betanjo

Nadaljujemo po poti ob reki, ki se po kakšnem kilometru ponovno dvigne in prispemo v vasico Betanjia.
Dvignemo se mimo cerkvice (24), ki je bila vidna s prve razgledne točke v Rakovem Škocjanu, nato pa nadaljujemo do lokacije, kjer smo začeli z izletom.

6.6.2020